Omemba: Pavel Grašič

»Tomaž, boš tole malo pihal.«

»V življenju se je treba bojevati.«

»Dobri prijatelji se tudi kdaj sprejo.«

»V glasbi ni sprenevedanja, treba je bilo zaigrati.«

»Vsi, ki smo v tistih časih prišli v Big Band, smo bili ponosni, da smo v takem korpusu.«

»Moral sem preživljati družino, žena je bila doma, jaz pa sem igral.«

»Če sem iskren, akademije nisem dokončal, manjkala sta mi dva izpita.«

»V Big Band sem prišel dvakrat.«

»To je pa tema za kakšen drug intervju …«

»Ja, moram reči, da je bila dobra akustika.«

»Dobri prijatelji se tudi kdaj sprejo …«

»Veste, kako je? Pod velikim hrastom niti trava ne raste.«

»Res je, za ta album je zaslužen Hugo Šekoranja.«

»Včasih jih ni bilo veliko, ampak smo pa imeli dobre sekcije.«

»Včasih nam je kdo dejal, kako je nam, glasbenikom fino, da smo že zjutraj dobre volje, ni pa vedel, da je to služba in se prižge rdeča luč in da je to velika odgovornost.«

»Ja, veste, v teh časih, v petdesetih letih, je bilo malo drugače.«

»To je bil šok za orkester, nihče ni tega pričakoval.«

»To so dolge zgodbe.«

»Bil je garač in mi smo imeli repertoar samo izpod njegove roke.«

»To je bila velika izguba.«

»Nismo se samo smejali … Ni govora.«

»To je bil zelo odgovoren poklic.«

»Žal je prekmalu odšel.«

»To je bila cela revolucija!«

»Morda se je direktor takrat malo ustrašil in se je hotel izogniti težavam.«

»To je bilo, še preden smo mi ustanovili big band.«

»To je bilo perfektno.«

»To je bila moja praksa, bi rekel, zaradi katere sem prišel potem v Plesni orkester.«

»To je bilo nekaj neverjetnega.«

»Že četrt ure poslušam pasažo, ki jo vadijo, ampak da bi pa dirigent prve in druge violine uredil v oktavo, to pa ne.«